OD 4. DO 6. APRILA SMO BILI NA HERESOVEM DUHOVNO-DRUŽABNEM VIKENDU

»Saj bi, pa ni časa.« je bil odgovor večine, ko sem jih vprašala ali gredo na Heresov vikend. In verjamem – res ga ni. Težava pa je v tem, da nam kljub trudu, da bi čim bolje izkoristiti vsak dan posebej, pogosto zmanjka časa ravno zase. V vikendu preživetem v Logu pod Mangartom, kjer nas je obdajala čudovita narava in dobra družba, smo poskušali doseči prav to – ustaviti se, vsak zase v tišini razmišljati in znova vzpostavljati tisti pristen odnos z Bogom (ki pa potrebuje čas). Delili smo svoja razmišljanja o sebi, o Njem, o drug drugemu, se zapletali v debate, prisluhnili in bili slišani. Pogovarjali smo se o vsem kar se nam je zgodilo, šli na sprehod, pomivali posodo, se igrali družabne igre, peli, kuhali, molili. Zopet smo začutili »Želimeljskost« in se spomnili koliko nam pomeni. Biti študent je super. A mislim, da so po preživetem vikendu kot je bil tale redki, ki jih ne daje nostalgija po Želimeljskih letih.